Najsterejši pisni viri za stavbno zgodovino

Spodnji je sprva le pristava - v virih imenovani “hoff”. Kasneje preraste v dvorec z vso infrastrukturo. Obe grajski stavbi sta upodobljeni na Valvasorjevih (sl. 14), Wiserjevih (iz 18. stoletja) in Beneschevih (konec 19. stoletja) bakrorezih in risbah. Doslej so te upodobitve bile edine znane priče o videzu ruševin starega in obsegu novega-spodnjega gradu. Polhograjski župnik Štrukelj je v zapisniku iz nekega zaslišanja prič iz l. 1596, ki je obravnaval spor protestantskega barona Khisla s tedanjim polhograjskim župnikom zaradi desetine v graščinskih gozdovih, odkril na kosu usnja narisano risbo (skica spodaj). Interpretira jo kot upodobitev starega gradu. Grad je po risbi sodeč imel tri okrogle stolpe. Stal je na strmem griču, na katerega je iz vseh strani težak dostop. Nekoliko romantična predstava grajske utrdbe se tlorisno ujema z navedenimi upodobitvami ruševin gradu.  Stari rod pl. Billichgrätzov v virih začenja Hertlin Polhograjski (1215). Leta 1251 je v samostanu Bistra sopodpisal darilno pismo vojvode Ulrika Koroškega tudi Henrik Polhograjski, ki se pojavlja v večini drugih virov kot začetnik starega rodu polhograjskih gospodov in leta 1261, kot vazal oglejskega patriarha, v listinah Stiškega arhiva. V leto 1261 datira tudi prva omemba Polhovega Gradca pod imenom Pilchgrez. Približno v tem času so spanheimski vojvode že morali zgraditi prvo utrdbo na griču Kalvarija. Z nje so nadzorovali širšo okolico in pod hribom razvijajoče se krajevno obrtniško jedro, v katerem so najkasneje leta 1321 postavili tudi Marijino cerkev. Spanhemi so s kolonizacijo okolice Ljubljane ustvarili obroč gradov stolpastega tipa, zgrajenih na višjih zavarovanih legah, kot so Goričane, Jetrbenk, Falkenberg, Ig, Turjak, Sostro in Polhov Gradec, pod katerimi so stali nižjemu plemstvu - sorodnikom in družinskim vejam namenjeni dvori.

Citat in slika iz Železnikar, J. (2002). Graščina v Polhovem Gradcu. Arheološki vestnik 53, str. 307-308.